Danes je 29.3.2024

Input:

Dodatna pojasnila k dokumentu št. 007-328/2017/34 z dne 16. 10. 2017 (23. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave: Priznavanje opravljenih ur na službeni poti)

2.7.2018, Vir: Ministrstvo za javno upravoČas branja: 11 minut

Ministrstvo za javno upravo je 18. 10. 2017 na svoji spletni strani objavilo obširnejša pojasnila k 23. členu Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 115/07, 122/07 – popr., 28/16 in 40/17; v nadaljnjem besedilu: uredba). Ker kljub navedenim pojasnilom s strani organov državne uprave še vedno prejemamo številna vprašanja glede 23. člena uredbe, smo pripravili dodatna pojasnila glede tistih vidikov priznavanja opravljenih ur na službenih potovanjih, ki so v praksi sprožila največ vprašanj.

1. Napotitev na delo v tujino in službena pot

Uvodoma poudarjamo, da je treba ločiti napotitev na delo v tujino in napotitev na službeno pot.

Predpisi, ki urejajo uslužbenski sistem, in splošna delovnopravna zakonodaja ne definirata napotitve na delo v tujino in službene poti. V izogib nejasnostim pri uporabi obeh institutov je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dne 23. 10. 2017 objavilo Informacijo o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti.

Navedene smernice, ki so objavljene na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so uporabljive tudi za javne uslužbence. Pri presoji vprašanja, ali gre za napotitev javnega uslužbenca na delo v tujino ali le za službeno pot, se lahko zato smiselno upoštevajo kriteriji, ki jih je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izpostavilo v smernicah (vrsta dela delavca, končni uporabnik storitve, prihodek delodajalca in trg druge države).

Še zlasti izpostavljamo, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu že dne 5. 7. 2011 izdalo sodbo, opr. št. I U 149/2010, v kateri je pojasnilo, da je »kot službeno pot mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo.«.

V obravnavani zadevi so se delavci tožeče stranke vsakodnevno vozili na delo oziroma delovno mesto v tujini, kjer so